Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 13. maj 2019 ― Bogdan Borčić je pomemben predstavnik visokega modernizma in minimalizma in eden osrednjih slovenskih umetnikov 20. stoletja. Ustvarjal je risbe, slike, grafike in objekte in imel okoli 190 samostojnih razstav ter sodeloval na številnih razstavah pri nas in po svetu. Njegova dela so v pomembnih zbirkah doma in v tujini. Največji opus njegovih del hranita Galerija Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki (grafični kabinet in Koroška galerija likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu (slikarska zbirka). Za umetniško ustvarjanje je prejel več kot petdeset (mednarodnih) nagrad in priznanj in je prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo. V Ljubljani se je s samostojno razstavo slik zadnjič predstavil v Galeriji Cankarjevega doma leta 2013, v Galeriji Equrna pa davnega leta 1996, kjer so takrat pripravili razstavo njegovih novih slik. S tokratno razstavo nadaljujemo tam, kjer se je takrat razstava zaključila. Gre za prikaz Borčićevega slikarskega opusa, ki ga je snoval po letu 2000. Slike sodijo v umetnikovo zrelo obdobje, ko je raziskoval barvno polje in ustvaril dovršeno likovno celoto, katere del so bili tudi skrbno premišljeni okvirji. Barve je nanašal pastozno ali lazurno in dosegel učinek napetosti ali zračnosti kompozicije. Pretanjeni barvni odnosi in liki se tako skladajo s kompozicijskimi prijemi v enoviti harmonični lepoti. Kustosa razstave sta Arne Brejc, vodja galerije in umetnikova hči Barbara Borčić, umetnostna zgodovinarka in dobra poznavalka njegovega dela.

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 6. maj 2019 ― NEVENA ALEKSOVSKI, IVANA BAJEC, NINA ČELHAR, SIMON KOCJANČIČ, NEZ PEZ, MIHA PERNE, ZORAN PUNGERČAR, LEON ZUODAR Osm je razstava štirih umetnic in štirih umetnikov, ki ni niti naključje niti natanko določena kuratorska konstelacija. Je pobuda skupine, ki nima formalnega statusa in nima skupno začrtane umetniške tendence. Ne moramo ji pripisati niti skupne generacijske oznake niti medijsko ozko omejenega spektra. Bolj kot študij na ljubljanski likovni akademiji jo povezujejo podobni neformalni interesi, zanimanje za manj konvencionalne načine likovnega udejstvovanja in vzporedna, ne le na en medij vezana umetnostna okolja. Osmerico kljub temu združuje dejstvo, da se v svoji praksi še najbolj zvesto poslužijo dvodimenzionalnih likovnih tehnik. V nekem trenutku se je znašla pod okriljem novejših ljubljanskih umetnostnih prostorov, kot sta Dobra Vaga in Ravnikar Gallery Space, umetnice in umetniki so se v nekaj variacijah skupaj predstavljali na razstavah v Izoli, ljubljanski Galeriji Škuc, Alkartazu in MGLC, v zadnjem obdobju pa so programsko začrtali tudi Hišo Kulture v Pivki. Pred nami je torej pretežno slikarska razstava, iz katere se izvije kolektivna pobuda ob zanimanju zbranih umetnic in umetnikov za medij slikarstva, grafiko, risbo in aktivnosti na področju zinovske produkcije. Prebuja poglede na produkcijo ustvarjalk in ustvarjalcev, ki združuje več področij sodobnega likovnega ustvarjanja ter skuša ustvariti komunikacijo med njihovimi vizualnimi zanimanji, iskati skupne točke srečevanja in razhajanja. Mestoma zadiši po alternativi, že znanem upiranju varni gradnji slike in klasični estetski nedvomljivosti, zdrsne v znakovno in barvno govorico, iskanje pomenov na več ravneh označevanja, tudi v humorni konceptualni pristop, igro med materialnostjo in iskanjem inovativnih grafičnih formul. Ob novejši slikarski produkciji večjih platen nastopajo manjše risbe, ki izrazijo hipnost umetniškega izraza, dnevniške poteze umetnikove osebnosti, narativnega vsakdana ali kri